Tečaj Pilgrims 1

Pa smo dočakali začetek tečaja, v kampusu Univerze v Kentu smo se zbrali  z vseh vetrov (takole po spominu naštejem dvanajst držav) in vzporedno obiskujemo več tečajev. Moj se visokozveneče imenuje Creative Methodology for Using ICT in the English Classroom. V skupini nas je šest, prihajamo pa iz Slovenije (moja malenkost), Italije, Madžarske, Slovaške in Danske. Pod vodstvom izurjene učiteljice Judit Feher spoznavamo različna IKT-orodja, ki jih lahko uporabimo pri pouku tujega jezika.

Predvsem pa se veliko pogovarjamo, kdaj je uporaba smiselna in koliko IKT-ja sploh vključevati v pouk. Čeprav prihajamo iz različnih okolij, ugotavljamo, da se pri delu srečujemo s podobnimi vprašanji. Sklep prvega dne: dandanes smo učitelji digitalni priseljenci, naši učenci so digitalni domorodci, a to ne pomeni, da jim nimamo česa ponuditi.

 

 

 

 

 

 

 

Eden od dovozov v kampus univerze in učilnica, v kateri bomo prebili naslednjih nekaj dni.

 

Popoldne je bil organiziran ogled Canterburyja z lokalno vodičko, ki se ga je udeležil, kdor je želel. Firbec se je vsekakor splačal, saj je mesto vredno dodatnega vložka energije. Podatkov ne bom naštevala, naj več povedo fotografije.

 

 

 

 

 

 

 

Vrata v staro mestno jedro, najstarejša ohranjena v Angliji, utrinek z ulice in hiša, v kateri je bila nekoč predilnica in ki bi se nekje vmes skoraj sesedla, zdaj pa rešena zabava mimoidoče.

 

Canterbury je zibelka marsikaterega velikega imena v angleški kulturi. Mogoče bi omenila Christopherja Marlowa, ki ga postavljajo ob bok Shakespearu (nekateri celo nad uradno ustoličenega velikana angleške dramatike), s katerim sta bila rojena istega leta. Pa še kdo bi se našel.

 

 

 

 

 

 

 

Gledališče, posvečeno Marlowu, z njegovo muzo pred vhodom, za boljši vtis pa še dva možička, vsak s svojo zanimivo zgodbo.

 

Canterburyjska katedrala je matična cerkev anglikanske cerkve po vsem svetu. Razglašena je za Unescovo svetovno dediščino, njeni začetki segajo v davno leto 597 pr. n. št. in se ponaša s kar 1400-letno zgodovino. Zgodba je predolga in prebogata za ta prostor, radovedni lahko pokukate na stran: https://www.canterbury-cathedral.org/.

Trenutno jo prenavljajo, zato slike ne povedo vsega, bo pa čez leto ali dve znova zasijala v vsej svoji veličini.

Veličastni portal, skozi katerega pridemo na območje katedrale, in okno, ki po dimenzijah presega velikost teniškega igrišča.

Spodaj lepotica, delno zakrita z gradbenimi odri.

Še en veliki mož angleške literature je Geoffrey Chaucer, marsikdo ga pozna po njegovem delu Canterbury Tales (Canterburyjske zgodbe, konec 14. stoletja). Kje že se je rodil?

 

 

 

 

 

 

 

Stavba, posvečena Canterburyjskim zgodbam, ter detajl s spomenika, ki prikazuje romarje različnih stanov, kako si na romanju v Canterbury pripovedujejo zgodbe.

 

Na podstavku spomenika so upodobljeni dejansko živeči posamezniki, ki so prispevali sredstva za postavitev obeležja. Med njimi je še eden slavnih domačinov – tukaj rojeni in šolani Orlando Bloom. Mi smo se strinjali, da je imel kipar očitno preveč domišljije – mogoče pa je imamo mi premalo? – saj Orlanda pri najboljši volji nismo znali najti. Potem so nas pač podučili, da je to mož, ki ga vidimo na konju na desni in nam razkazuje stegno. No, naj bo, meni je veliko ljubši Legolas na konju.

 

Na poti smo naleteli na še enega (malo nižjega) predstavnika angleške civilizacije in kulture, ki je znan po svoji nepopustljivosti in veliki navezanosti na bližnje. Baje se dobro razume tudi z drugimi štirinožci.

Jutri pa naprej!

 

 

 

 

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja