London, 2. dan in odhod v Canterbury

V soboto, 29. junija, je bil tudi v Londonu zelo vroč dan. Namenila sem ga potepanju po južni strani Temze, obisku tako imenovanega South Banka. Nekaj malega sem načrtovala, nekaj pa sem tudi prepustila naključju. Vroč poletni dan so mi tako skrajšali sprehod po tržnici, pa čez Milenijski most, nekaj ur sem se hladila v galeriji Tate Modern, zvečer pa poslastica: Sen kresne noči. Gremo po vrsti.

Tržnica Borough (Borough Market), ljubkovalno imenovana tudi Londonska špajza, v takšni ali drugačni obliki obstaja od 13. stoletja, v zadnjih 15 letih pa je postala pravi hit med Londončani in turisti, ki cenijo dobro hrano, pripravljeno iz svežih sestavin. Vse skupaj pa je začinjeno s precejšnjo gnečo, o čemer pričajo tudi fotografije.

Potem mi je pot nenadoma presekala ladja kapitana Kljuke, na kateri je bil tudi Peter Pan, a se mi je uspelo izgovoriti in sem lahko šla naprej.

Vsi lačni

Vsi drugačni

Ladja Kapitana kljuke

Jekleni Milenijski most (Millenium Bridge) so zgradili leta 2000 v počastitev preloma tisočletja. Istega leta sta zaživela tudi njegova sorojenca: Londonsko oko (London Eye oziroma kar The Eye) in Milenijska kupola (Millenium Dome oziroma the O2 Arena). Sprehod čez Temzo po njem je prijeten in ponuja lepe poglede na mesto in dogajanje na reki spodaj. Turistov seveda niti tukaj ne manjka.

Če že stojimo na mostu, se lahko za trenutek posvetimo Temzi. Reka s svojimi 346 kilometri prečka celotno južno Anglijo in se izliva v Severno morje. Zanimivo je, da je njen spodnji tok polslan, zaradi širokega ustja pa plimovanje seže globoko v notranjost. V Londonu tako razlika med plimo in oseko znaša kar 7 metov. Ob bližnjem ogledu sem lahko samo upala, da je čistejša, kot je videti od zgoraj.

Račka bo ja vedela …

Dajmo, dečki, vse do Oxforda!

Še par utrinkov iz galerije Tate Modern, v kateri je na ogled več razstav in projektov, ponuja pa tudi prečudovit razgled z restavracije na vrhu. Notranjost je resnično monumentalna, mogoče pa se mi je usedla v srce tudi zato, ker je ponudila nekaj ur hladnega zavetja pred razgretim velemestom.

Čisto pred koncem še skok v preteklost. V gledališče The Globe, ki sicer ni tako staro, kot je videti, saj je bilo zgrajeno pred nekaj desetletji. Prvotno stavbo so postavili leta 1599, a je leta 1613 med predstavo Henry VI. pogorela do tal. Po obnovi so ga čez slabega pol stoletja zaprli. Današnje gledališče je narejeno po starih načrtih, v celoti je leseno, tudi streha je slamnata. Tako kot nekoč občinstvo v parterju stoji, srečneži v treh vrstah balkonov pa lahko sedijo – seveda na preprostih lesenih klopeh, na katerih po dveh urah Ukročene trmoglavke, v kateri so Shakespearove verze odlično preoblekli v nova oblačila, dobro veš, koliko kosti imaš v telesu.

Fotografij s predstave žal ni, ker je prepovedano fotografiranje, ena od zunaj in ena z medmrežja, z avtorskimi pravicami vred.

©www.shakespeareglobe.

Še poslastica za konec. Znano je, da ni angleščina nikoli pretirano vihala nosu, kadar je bilo treba prevzeti kako uporabno besedo iz drugih jezikov. Tako sem prijetno presenečena naletela na – glej napis:

Naslednji dan pa v Canterbury, kjer se začne tečaj in bo gotovo spet kaj novega.